g. Ocvirk in njegovi koraki na napačno stran
»Spopad za kakšno samostojnost?« Je naslov, ki ga je 27.5.2005 napisal (naš) veliki um, borec za »pravice« muslimanov in »najbolj verodostojen« razlagalec islamske misli na Slovenskem g. Drago Karel Ocvirk. Duhovnik, redni profesor na Teološki fakulteti in predstojnik inštituta za religiologijo, ekumenizem in dialog. O vzroku izbora g. Ocvirka za predstojnika inštituta za dialog je dokaj »očitna«. O sposobnostih g. Ocvirka, da vzpostavi konstruktiven, razumevajoč in prijateljski dialog z drugimi skupnostmi v Sloveniji so samoumevne. In kdo si upa pisati, karkoli v oporekanje tako velikem »poznavalcu« islama in muslimanov Slovenije, a ne samo Slovenije, muslimanov celega sveta!
Nebi zgubljal več besed, in to mislim dobesedno, na usposobljenost g. Ocvirka in njegove kvalitete, to presojo prepuščam bralcem. Na omenjeno pisanje g. Ocvirka ste lahko zasledili precejšnje število reagiranj s strani oškodovanih in roko na srce upravičeno užaljenih muslimanov, vendar kljub vsemu osebno čutim, da ni bilo povedano vse kar se v povezavi s pisanjem g. Ocvirka mora povedati. Osebno me g. Ocvirk kot posameznik ne zanima in na osebni ravni nimam želje, ne namena napadati njega osebno. On je oseba kakršna je, to da mara ali ne mara muslimane je njegov osebni prav. Jaz osebno si ne želim hinavske ljubezni nikogar, vendar pa čutim moralno dolžnost, da reagiram na pisanja vsakogar, ki zavestno ali nezavestno v svoje besedilo vnese neresnice, neupravičene obtožbe in vsesplošno blati celotno skupnost.
Moje pisanje je namenjeno muslimanom in vsem drugim državljanom Slovenije, ki jih omenjena problematika zanima, ker najverjetneje ne vedo kaj točno se dogaja in zakaj je zadnje pisanje g. Ocvirka izzvalo tako burne reakcije. Muslimani Slovenije v veliki meri niti ne razumejo dogajanj znotraj Islamske skupnosti in se jim bo pisanje g. Ocvirka zdelo nepomembno. Veliko tega je g. Ocvirk pisal in govoril o islamu in muslimanih. Kot predavatelj na Teološki fakulteti pa velja tudi kot oseba, ki naj bi dobro poznavala primerjalno religiologijo, pri svojem delu se želi prikazati kot dobronamerni znanstvenik, ki je intelektualno dosleden, nepristranski ter ga skrbi samo dobrobit nam skupne domovine Slovenije. V svojem sestavku želim predstaviti, zakaj g. Ocvirk piše stvari, ki jih piše. Zakaj se tako direktno vključuje v notranje stvari Islamske skupnosti, ki se ga v nikakršnem pogledu niti ne tikajo. Kako si lahko privošči kot oseba, ki visoko kotira v slovenski intelektualni družbi in je ravno tako visoko cenjena v RKC (Rimo-katoliški cerkvi), da tako obrekljivo, nizkotno in nenačelno napade, še vedno aktualnega vršilca dolžnosti Muftija Đogića. Tudi če bi Osman Đogić zdaj odšel iz Slovenije, je bil Mufti vseh muslimanov Slovenije štiri leta. Kako pričakuje g. Ocvirk, da bo lahko kateremukoli muslimanu v Sloveniji in izven nje lahko tvezil o svoji dobronamernosti, ko je tako očitno in nizkotno izkazal vse svoje sovraštvo naspram Osmana Đogića, a ne samo njega, naspram vsega kar je v svoji osnovi islamsko in kar je v srcu vsakega muslimana. G. Ocvirk, skozi vsa svoja pisanja, predvsem tista od leta 2003 naprej jasno blati in pljuva po najbolj vzvišeni knjigi muslimanov Kur'anu. Njegovih besed ni obvarovan tudi poslanik muslimanov Muhammed, naj je Božji mir na njega.
Islam: nova religija v tradicionalno katoliški Sloveniji
Vendar začnimo od samega začetka. Pri svojem prebiranju sem zasledil študijo g. Ocvirka, predstavljeno na seminarju »Dialog krščansko-muslimanskega sodelovanja«, ki je bil organiziran v Eghamu v Angliji od 29.05. do 01.06.1995. V študiji z imenom ISLAM: NOVA RELIGIJA V TRADICIONALNO KATOLIŠKI SLOVENIJI, g. Ocvirk razlaga, da so muslimani v Sloveniji izvorno ekonomski prišleki, iz takratne republike BiH in iz avtonomne pokrajine Kosovo. Pri tem ne omenja muslimanov iz Makedonije, Romov, Turkov... Za te muslimane pravi, da po večini niso prakticirali svoje vere, ki pa je služila kot pomemben element pri nacionalnem ločevanju od Hrvatov in Srbov. Zato g. Ocvirk pravi: »Vse do konca bivše Jugoslavije, muslimani niso nameravali ostati v Sloveniji in so bili zato v veliki meri odvisni od verskih avtoritet v Sarajevu. Šele po padcu Jugoslavije in vojne v BiH, so ustanovili skupnost v Sloveniji pod avtoriteto Muftija.« Ne razloži zakaj so potem Muslimani leta 1981, kupili prvo molilnico v Ljubljani (mesdžid). Vsi muslimani takratne Jugoslavije so bili enotni znotraj ene države. Islamska skupnost v Sloveniji pa je bila upravno pod Zagrebom. Šele z razpadom Jugoslavije so nastale preprosto tehnične potrebe po ločitvi in reorganizaciji skupnosti. V nadaljevanju g. Ocvirk pravi, da je v Sloveniji 120.000 muslimanov, ki so v večini begunci in le 30.000 državljanov, ki bodo v Sloveniji tudi ostali. Od 5000 do 6000 muslimanov prakticira islam, vsi ostali pa so indiferentni. Islamska skupnost je tako po g. Ocvirku nestabilna, ker njeni člani ne vedo kaj bo prinesla bodočnost. Večina se bo vrnila nazaj v svoje izvorna kraje. V ta namen po Ocvirku skušajo znotraj islamske skupnosti izpeljati tri prioritete: »Prvo, skušajo zbrati čim večje število ljudi, ki se imajo nacionalno oziroma versko za muslimane in v njih vsaditi večjo medsebojno solidarnost. Ne samo med muslimani Slovenije, ampak tudi muslimani BiH. Drugo, skušajo ohraniti svoje nacionalne oblike in značilnosti. Zato skušajo ohraniti Srbo-hrvaški jezik znotraj slovensko govoreče družbe. Vendar bo to zelo težavno, ker je mlajša generacija muslimanov zelo asimilirana. Tretje, skušajo muslimanski voditelji ohraniti svojo versko skupnost in muslimane privabiti v njihovo originalno verovanje. Vendar bodo imeli pri tem veliko ovir v zelo sekularni in liberalni Sloveniji.« Na koncu g. Ocvirk izrazi svoj strah še pred fundamentalisti, ki se že kažejo znotraj korpusa muslimanov in kateri krivijo zahod, da ni reagiral na etnično čiščenje srbskih ekstremistov. Nato pa še doda, da se bodo lahko pri islamsko-katoliškem dialogu v Sloveniji obe strani spoznali v medsebojnem spoštovanju in duhovnem bogastvu ter skupaj zgradila mirno, demokratično in pluralistično družbo v Sloveniji.
Razlog, da sem se tej študiji posvetil tako zelo podrobno je takoj očiten. Tisto kar je pisal g. Ocvirk takrat in kar piše danes si v veliki meri nasprotuje. Zakaj? Kaj je tako zelo močno spremenilo njegovo razmišljanje. Ali pa se ni spremenilo? Skozi vso študijo vidimo zelo očitno pomanjševanje in marginaliziranje Islamske skupnosti in muslimanov. Po eni strani jih bo zelo zelo malo, po drugi so tako ali tako že asimilirani, po tretji pa nikoli ne bodo začeli resneje prakticirati islama. Torej muslimani Slovenije ostajajo majhna marginalna skupina prišlekov, ki nima veliko »šans za uspeh«. Torej RKC ostaja edina resna skupnost znotraj Slovenije, ki zato mora po g. Ocvirku razviti kvaliteten javni diskurz. O tem kakšna mora biti RKC v Sloveniji po g. Ocvirku in vsekakor po vodstvu RKC lahko razberemo iz njegove študije o prehodu cerkve iz privatne sfere v javni diskurz. Zato g. Ocvirk pravi: »Jaz verjamem, da bodočnost cerkve v Sloveniji zavisi od tranzicije iz diskurza pod zakonom privatne sfere v javni diskurz. Kar se bo moralo zgoditi, če se Cerkev ne želi vrniti v geto privatne sfere, kjer bo postala vse bolj in bolj nepomembna v novonastali demokraciji in pluralistični slovenski družbi.« Vse zavito in prikrito, a kaj v resnici želi g. Ocvirk reči? Do včeraj je bila v Cerkev zminimizirana samo na duhovnost, zdaj je pa čas da Cerkev stopi v javno življenje Slovenije, torej da se začne ukvarjat s politiko lobiranjem in usmerjanjem kam naj Slovenija gre in kako naj tam pride. Ker je takšno prepričanje doživelo zelo negativen odziv v slovenski javnosti, je to g. Ocvirk označil kot konstantno remiscenco starih časov in nestrpnost do RKC.
Koliko muslimanov je v Sloveniji?
A kaj imajo s tem Muslimani? Kaj imajo s tem kdo bo v javnem in kdo v privatnem diskurzu. Kot da kdo dejansko karkoli sprašuje muslimane? Vendar pa stvari postanejo nekoliko bolj jasne leta 2003, še bolje leta 2004. Vendar preden začnemo govoriti o tem se spomnimo leta 2001 in popisa prebivalstva. Da, popis prebivalstva, zelo pomemben uradni dokument, ki lahko v veliki meri koristi vsaki skupnosti, ali pa ji škoduje. Predvsem zato ker se je na obrazcu popisa znašlo tudi vprašanje verske in nacionalne opredelitve. Vsem je bilo jasno zakaj je takratna RKC ostro nasprotovala omenjenim točkam popisa, ker je kot večinska skupnost lahko še naprej manipulirala s podatki o verskih skupnostih Slovenije, kot je to počel tudi g. Ocvirk v predhodno omenjeni študiji. Dovolj govori dejstvo, da so se ostale skupnosti strinjale, predvsem muslimani. Tako je popis zabeležil nekaj manj kot 50.000 muslimanov, od tega malo več kot sedemdeset procentov Bošnjakov, ostali pa so Albanci, Romi, Turki, Arabci... Popoln uspeh za Islamsko skupnost, ker je islam kot veroizpoved prišla na drugo mesto. Leta 2001 pa se je zgodil še en pomemben dogodek in to je prihod Muftija Osmana Đogića, o tem kaj vse je storil dobro in kaj vse narobe ne bom pisal, ker ni tema mojega pisanja in se mi zdi to dokaj nepomembno. Tisto kar je pomembno je, da se je z njegovim prihodom začela zelo obširna javna diskusija o islamu, muslimanih Slovenije in Islamskem kulturnem centru. Stvari so se začele spreminjati zelo hitro, naenkrat so se politiki znašli v omejenem prostoru. Celotna svetovna javnost se je seznanila z dogajanji okoli IKC. V medijih so začeli prikazovati mlade muslimane in zakrite muslimanke, ki živijo v Sloveniji. Stvari so se razvijale tako hitro, da so v medije prišli tudi »novi« muslimani in muslimanke, ki so prestopili v islam. Tudi sam osebno sem sodeloval pri nastajanju nekaj teh oddaj. Na veliko problematičnih člankov in oddaj o islamu so opozorili tudi neodvisni raziskovalci kot so pri Media Watch, ker mediji včasih s svojim tendencioznim pisanjem in oddajami povzročajo dodatno škodo in nestrpnost do muslimanov (glej besedilo Alenke Kotnik: Islam: Bav bav Allah, Mojce Pajnik: Islam: Spektakularno o džamiji, Simona Zavratnik Zimic: Islam:Človekove pravice kot ljubiteljska dejavnost).
Prižgite grmado, Turki gredo!
V vsej tej novi situaciji se je odzvala tudi RKC, v občutku ogroženosti in občutku izgube popolne dominacije nad duhovnim ozračjem Slovenije z gradnjo IKC, je v svojem božičnem intervjuju g. Rode pozval politike naj dobro pomislijo o gradnji džamije, ker to ni isto kot cerkev. Po dobljeni zeleni luči se je, kot »dober« poznavalec komparativne religiologije g. Ocvirk lotil dokazovati kako džamija ni isto cerkev in zato jo ni najbolj pametno zgraditi. Po tej logiki, ko muslimani zagledajo minaret naenkrat preklopijo v funkcijo bomba in raznesejo vse povprek, kar se pač raznesti da. Zelo dobro Alenka Kotnik naslovi odstavek, ki govori o obtožbah g. Ocvirka kot »Nestrpnost namesto argumentacije«. G. Ocvirk je že takrat izkoriščal kolumno Dnevnika »Korak vstran« (Dnevnik 10.1 in 17.1.2003) za širjenje svojih namernih islamofobnih idej. Med drugim je celo anketna vprašanja Dela, v katerih se je večina Ljubljančanov izrekla za gradnjo IKC označil za »debilno« in da »služijo nedemokratični oblasti«. V osnovi pa je njegov argument vedno ostal, islam ni isto kot krščanstvo, džamija ni isto kot cerkev, čeprav nihče niti ne trdi, da je to isto, ker če bi bilo tako, potem bi muslimani hodili k maši in ne gradili IKC. Normalno da obstajajo razlike med vsako versko skupnostjo. Vendar želi g. Ocvirk nakazati Cerkev-zelo dobra, islam –zelo slab. O ofenzivnem delovanju RKC zelo dobro piše tudi g. Srečko Dragoš , ki pravi: »Strategija RKC v zadnjem desetletju je, da vsakršno nestrinjanje s cerkvenimi predstavniki stigmatizira kot protiversko dejanje in panično reagira na vse, kar odstopa od njenih interesov in predstav. Kam to pelje, je jasno večini Slovenk in Slovencev, tudi tihi večini med katoličani, le klerikom ne – oni mislijo, da se jim bo to obrestovalo še naprej. Doslej se jim je, saj so na podlagi ofenzivne strategije do države uspeli postati najbogatejša civilnodružbena organizacija, pridobili so si celo pravno potrjen status fevdalnih lastnikov« ( Srečko Dragoš, E-Trenja 2.10.2003).
Govoriti o tem, da je cerkev apolitična, da so njeni ideali samo ljubezen in da katoliška skupnost v Sloveniji nima absolutno nobene želje usmerjati, oblikovati in nadzorovati moderno slovensko družbo je popolnoma neutemeljeno. Tudi največji laiki in nepoznavalci aktualnih dogajanj ne verjamejo temu. V omenjeno verjamejo samo popolnoma indoktrinirane in družbeno ozko usmerjene osebe kot je to g. Ocvirk. »Ob vsem tem pa me skrbi predvsem to, da država ne uredi odnosov s Cerkvijo, niti ne sproži razprave o vsebini famozne ločitve med državo in verskimi skupnostmi« ( Drago Ocvirk, E-Trenja 2.10.2003), je zapisal g. Ocvirk v svoji izjavi po ogledu ponovitve oddaje Trenja na temo »Nestrpnost do Cerkve«. Na zelo emocionalen in užaljen način zaključuje svojo izjavo: »...tri četrtine državljanov in državljank vendarle ostajajo zveste najvišjim stvaritvam evropske civilizacije, ki jih je navdihnilo prav krščanstvo. Oddaja Trenja je pokazala, da se vrednostno področje sprevrača iz ščitenja napadenega in žrtve v nujno obsodbo in eliminiranje, ko slabi krščanski navdih v družbi. Vem, da se bodo nekateri tej misli nasmihali, drugi me bodo obtoževali za nestrpnost, dejstva pa kažejo, da je danes pri nas in v razvitem svetu edino krščanstvo kolikor toliko uspešna alternativa poveličevanju moči in močnejšega, ki se ne ozira na šibkega in nemočnega, ampak ju preprosto pohodi, uniči.« (ibid.) Besede človeka, ki skrbi za odnose z drugimi verstvi in ki islamu očita, da je za razliko od krščanstva vera, ki povzdiguje samo sebe in svoje ideale. Le od kod tako grobe besede, v vsej ljubezni, ki jo propagira g. Ocvirk? Vendar ljubeznivo stališče in širitev vsesplošne ljubezni velja za področje misijonarskih dejavnosti RKC, kar lahko zelo lepo razberemo iz besedila g. Ocvirka »Nekateri temeljni pogoji misijonarske dejavnosti kot sprave in dela za mir.« Omenjena razprava je nastala kot predavanje g. Ocvirka na simpoziju Katoliško poslanstvo v pravoslavni Ukrajini, Belorusiji in Rusiji (Drago Ocvirk, Bogoslovni vestnik, 64, str 385-398, 2004). Katoliško poslanstvo? »... in gradijo njegovo (Božje) Kraljestvo sprave in miru med ljudmi in ljudstvi«? (ibid.) Misijonarstvo v pravoslavnih deželah, kjer poznajo samo ljubezen in kam je šla ta topla ljubezen v Sloveniji. Mar govorimo o dvoličnih merilih? Kjer je RKC v manjšini govorimo o ljubezni in sobivanju. V Sloveniji pa teh besed niti ne poznamo, ampak sobivamo samo s tistimi muslimani, ki bodo vse prej kot muslimani. In to ni islamofobija? Mar to ni politika in to zelo umazana politika?
Na radiu Ognjišče, ki je naklonjeno katoliški cerkvi, so za predvolilne oddaje napovedali, da bodo predstavljali samo tiste stranke, ki v svojih programih in nastopih, posredno ali neposredno zagovarjajo nauk katoliške cerkve in njihove krščanske vrednote. Ali to ni politika? G. Ocvirk pa pravi, »da je to najbolj pošten medij v Sloveniji«. (Mladina 13 september 2004) Na vprašanje novinarja Mladine o nestrpnosti do Cerkve pa nenadoma g. Ocvirk iz vseh skupnosti, manjšin itd v Sloveniji na dan privleče muslimane. Zakaj muslimane? Zakaj vedno znova tudi, ko muslimani niso tema najde načine kako opomniti na tisto drugo »slabo« stran? »Zanimivo je, da bi se pri nas vsi, seveda upravičeno, razburjali če bi se pojavil kakšen protimuslimanski znak. A v Sloveniji za vse ne obstajajo enaka pravila.« In to ima g. Ocvirk prav za vse niso enaka pravila. Cerkev na Viču poleg velike viške cerkve gradi še velik center, ki ga lahko imenujejo kakorkoli, a je velik pomožni objekt za dejavnosti Cerkve. Privilegirani muslimani pa še naprej čakajo in so čakali že kar 35 let na dovoljenje za gradnjo IKC. Res je, ne obstajajo enaka pravila za vse.
Islamska skupnost in njena misijonarska strategija po g. Ocvirku
Vendar najlepši in najboljši odgovor na naše vprašanje ZAKAJ dobimo v članku g. Ocvirka »Doktrinarne razlike med krščanstvom in islamom in njegove družbene implikacije«, ki je bil objavljen v Bogoslovnem vestniku 64 (str. 317-330, 2004). V njem g Ocvirk pravi: »Je pa zanikanje razlik tudi del misijonarske strategije nove verske skupnosti, ki hoče pridobiti člane med pripadniki večinskega verstva. Takšno strategijo imajo pri nas npr. ameriške sekte od mormonov do Jehovih prič, ki v pogovorih s Katoličani poudarjajo, da med njimi in Cerkvijo ni razlik. Za enako strategijo, kot te sekte, se je pri nas odločila tudi islamska skupnost; verjetno zato, da bi prikrila svojo posebnost, drugačnost in novost v našem prostoru in se izognila morebitnim trenjem z obstoječo kulturo. Ta strategija islamske skupnosti se ni obnesla, če velja za preizkusni kamen gradnja džamije v Ljubljani. Ljudje pač vedo iz zgodovinske in današnje skušnje, da se islam in krščanstvo razlikujeta, da džamija ni cerkev in so do tistega, ki to trdi nezaupljivi.« (ibid.)
Aha, torej muslimani so hodili po cestah in prepričevali povprečne Slovence, da smo vsi isto. Zakaj bi kdorkoli pri zdravi pameti govoril to? Islam in krščanstvo nista isto in nihče tega ni trdil. Debata je šla v smeri, da bodo muslimani v islamskem centru v Sloveniji ustanovili islamsko državo in temu so oporekali predstavniki islamske skupnosti. V boljšo razlago so džamijo primerjali z cerkvijo in govorili, da se v obeh moli in ne ustanavlja nova država in nov pravni red. G. Ocvirk pa skuša zavesti javnost s tem, da so muslimani trdili, da so obe veri isto. Tudi historično ni govora, da sta krščanstvo in islam isto, kajti stvari, ki so jih nekateri, počeli v imenu krščanstva so muslimanom popolnoma tuje. Pred kom so bežali španski Judje? Pred muslimani ali pred ljubeznivimi katoličani? Da ne govorimo o muslimanih Španije, Balkana, S. Afrike... Naj g. Ocvirk pogleda statistične podatke prebivalstva Palestine pred prihodom Judov iz Evrope in ustanovitvijo države Izrael, da so tam živeli še vedno avtohtoni Judje in kristjani. Tudi v nam bližnji Bosni in Hercegovini živijo Judje, ki so ubežali veliki ljubezni španskih kristjanov. Koliko lastnih kristjanov je požgala RKC pod obtožbo čarovništva? Obtožbe zoper muslimanov pa vedno znova letijo na zakon o prešuštvu. Ali RKC dovoljuje prešuštvo? Ali RKC dovoljuje ločitev zakonskega para? Ali RKC zavrača deset zapovedi danih Mojzesu? Ali RKC zavrača staro zavezo in zakon, ki so ga Judje izvajali pred prihodom Jezusa? Mar se je Bog zmotil, ko je to zapovedal Mojzesu, ali je po vašem to Mojzes proizvedel sam? Islam dovoljuje ločitev, če dva partnerja, moški in ženska, nočeta živeti več skupaj, naj se ločita in ne prešuštvujeta. Zakaj bi morala poštena ženska trpeti moža, ki prešuštvuje in domov prinaša Bog ve kakšne vse bolezni? Zakaj je narobe zahtevati naj poštena ženska poišče boljšega moža, ki jo bo ljubil in spoštoval? In zakaj je nebi zakon ščitil pred tem? Mar ni sklepanje poroke neka oblika pogodbe, ki jo overi uradna oseba in potrdijo priče? Pri vseh pogodbah gledamo na pravice oseb, ki jo sklenejo, le v zakonu je dovoljeno vse. In velika laž je, da v islamskem zakonu obstaja razlika pri kaznovanju prešuštnikov glede na spol. Nekateri konstantno skušajo prepričati javnost, da obstaja razlika pri kaznovanju ženske in moškega. V Kur'anu je kazen zapovedana enaka, kdor trdi drugače pa naj navede dokaz iz Kur'ana ali sunne. Obstaja razlika pri kaznovanju neporočenih oseb, ki so kaznovani z nekaj udarcev. Torej osnova in vodilo je zaščita partnerjev v zakonu. Šeri'at kot državni zakon pa lahko obstaja samo v državah, kjer je velika večina muslimanov, ki to tudi želijo. Ki to tudi želijo in ga vzamejo kot svoje vodilo. Torej če razumemo, da je demokracija pravica ljudi, da izberejo svoj zakon in vodstvo, potem so muslimani že od samega začetka svoje zgodovine demokratični, ker islam so ljudje izbrali kot svoje vodilo, islam ni bil nikoli kot krščanstvo zaukazana nova državna vera. Dovolj lepi primeri so Malezija in Indonezija.
A poizkus omenjenega ni normalna diskusija različno verujočih ljudi, ampak jasno obtoževanje, ti niso kot mi, mi smo dobri, kaj so potem lahko oni drugega kot slabi. In to je jasna matematika g. Ocvirka. Seveda je bilo v zadnjem času veliko Slovencev in Slovenk, ki so sprejeli islam in skoraj vse jih poznam tudi osebno. Nihče izmed njih ni sprejel islam, ker je islam isto kot krščanstvo, ampak zato ker verjamejo, da je islam edina prava pot v Božje zadovoljstvo in džennet (raj). In to so jasno povedali tudi na posebaj pripravljenih oddajah. A g. Ocvirk skuša z zelo banalnimi primerjavami muslimane prikazati, kot pritlehne misijonarje, ki z lažmi pridobivajo nove vernike in na hinavski način gradijo IKC. In to je največji absurd, versko skupnost, ki šteje več od petine celotnega prebivalstva v svetu, obtožiti mračnjaštva in zla. O tem kako prikazovati in misionariti na tujem terenu pa je najbolj, da kar preberejo besedilo g. Ocvirka, ki to zelo dobro obvlada in zna.
Da dokaže kako islam in krščanstvo nista isto g Ocvirk citira: »Islam podarja 'enako podrejenost' Allahovi volji, ne pa 'enake svobode' pod krščanskim Bogom«. (ibid.) In to je misel stoletja, v krščanstvu so ljudje svobodni, torej so lahko tudi homoseksualci, a zakaj potem g. Rode pravi za njih, da so »gnusobe«. Kje je zdaj svoboda pod krščanskim Bogom? »Zaradi tega (islam) ni mogel ustvariti tistega, kar je postalo tako osrednje za verovanje in običaje krščanske Evrope- razlikovanje med javno in zasebno sfero, med posvetnim in svetim. Ustvaril ni ničesar podobnega temeljem zahodne liberalne miselnosti.« (ibid.) Zakaj potem g. Ocvirk želi javno razpravo o »famozni ločitvi med državo in verskimi skupnostmi«? In zakaj potem govori o preskoku Cerkve v Sloveniji iz privatne sfere v javni diskurz? A te stvari so jasne, krščanstvo je dobro in je »proizvedlo« liberalizem in zato lahko počne popolnoma dogmatične stvari, islam pa tega ne sme. Islam je zlo, in muslimani v Sloveniji niso nič boljši. Med drugim g. Ocvirk piše tudi o idžtihadu in pravi, da so njegova vrata zaprta in islamska kultura obsojena na ponavljanje in zaton, kar je po svoje dokaz, da g. Ocvirk ni prebral niti eno originalno delo, ki verodostojno govori o islamu. Obstaja pa nekaj kar govori, da muslimani ne ustvarjajo vere, molitve so jasno zaukazane, post, zekat, samo popoln bebec bi skušal kaj tu dodati ali pametovati. Še vedno obstajajo islamski učenjaki, ki proučujejo vprašanja problemov modernosti in razlagajo kaj so šeri'atske zapovedi. Med drugimi g. Ocvirk citira A. Meddeba, ki naj bi bil musliman, ki trdi, da je posledica zatona muslimanov »jalovost islama«. Omenjeni citat jasno kaže zelo zaničljiv odnos, ki ga ima g. Ocvirk do islama, a se previdno skriva za citatom kvazi intelektualca, kvazi muslimana.
Kaj je v resnici islam g. Ocvirk razlaga v aprilski številki Revije Ognjišče (2005): »medtem ko šarija priznava Allaha (=islam) za edinega suverena in zakonodajalca, je v demokraciji to ljudstvo. Šarija in demokracija se zato povsem izključujeta, sta kod voda in ogenj. Ob tem bi se morali zamisliti tisti predstavniki islama v Slovenij, ki prisegajo hkrati na našo ustavo in šarijo.« Ponovno vidimo zlo=islam, demokracija=krščanstvo=dobro. In to je celotni koncept, ki ga g. Ocvirk izrablja, popolno izključevanje ogenj, voda. Elementi, ki jih je nemogoče soočiti. A g. Ocvirk nadaljuje in navaja citat: »Ne zamešajte islama z islamizmom! Za nacizmom in komunizmom je islamizem tretja velika kriminalna ideologija, ki ogroža samo srce naše civilizacije.«(ibid.) Ne zamešajte islama z islamizmom? Med tem ko sam g. Ocvirk pravi da je islam šeri'at od Allaha, potem je islamizem v resnici biti preprosti musliman, ki verjame v Kur'an. Torej so vsi, ki molijo, postijo, dajejo zekat nevarni islamisti, ker verjamejo v Allaha? Torej je Kur'an sveta knjiga muslimanov zlo. Torej je Muhammed, mir z njim, zlo. Ali je dober musliman, ki verjame v to? Mar g. Ocvirk hoče od muslimanov Slovenije in njenih predstavnikov, da verjamejo v to? Mar muslimani govorijo za biblijo, da je zlo? Saj je v stari zavezi kopica zelo genocidnih gest, med drugimi sam ukaz Mojzesa pobiti vse celo živali. Mar je to dobro in napredno? V Kur'anu ni omenjeno pobijanje, omenjen je boj, a pravičen boj, boj za lastno čast in življenje, kar je naravni zakon. Nihče se ne preda brez boja, hvala Bogu tudi državljani Slovenije se niso v času osamosvojitve, in drugi narodi bivše Jugoslavije se tudi niso. To je osnovna človeška pravica, ki jo nihče ne more vzeti. Zato obtoževati muslimane, da so zločinci, ker se branijo je zelo hinavsko in pokvarjeno. Svetujem vsem, da si preberejo članke g. Noama Chomskega, enega najbolj priznanih strokovnjakov in zelo realnega analitika današnje situacije in političnih odnosov.
Postavimo si tudi drugo vprašanje. Ali je država Vatikan urejena po demokratičnih in liberalnih načelih, ki naj bi jih po g. Ocvirku zagovarjali? Zakaj posebna država v kateri je papež tudi predsednik države in absolutni vladar. Kje je ločnica svetne in posvetne oblasti. Logično je, da vsaka religija posega v svetno oblast in vpliva na njo, tudi v zahodnih družbah. Mar tudi pri nas ne poznamo krščanskih demokratov. Osnova demosa je torej volja ljudstva, ki je za dobrobit vseh ljudi. A za muslimane in njihove države to ne velja, pri tem citiram g. Ocvirka, ki govori o Turčiji: »Evropa od Turčije zahteva, da se demokratizira. A demokratizirati Turčijo pomeni zmanjšati moč vojske in jo vrniti v kasarne. Nosilec laične Turčije in njen garant pred islamisti pa je ravno ta vojska. In če pošlješ vojsko v kasarne, na volitvah zmagujejo islamisti.« In to ni demokracija? Mar to res ni demokracija? Ali so zmagali vojni zločinci, teroristi, morilci...? Ne! Samo ljudje, ki so po svoji veroizpovedi muslimani in to je njihov po g. Ocvirku velik greh, zato je vojska veliko boljši demokrat.
Spopad za kakšno samostojnost?
Po vsem napisanem se vračamo na zadnje besedilo g. Ocvirka v Dnevniku in se tehtno sprašujemo ali je njegovo zadnje besedilo dobronamerno v korist muslimanov, kot to skuša prikazati g. Ocvirk? Odgovor je očiten. G. Ocvirk govori o dobrih voditeljih, prvi je seveda voditelj RKC, drugi je Homeini, ki je slab in musliman. Na enako stopnjo skuša g. Ocvirk postaviti tudi Muftija Osmana Đogića. Kaj imajo muslimani Slovenije, ki so suniti s šiitskim voditeljem? Vojne, bombe? Saj muslimani ne pokajo niti s petardami za bajram, ker to moti ostale. In zdaj nekdo obtožuje muslimane za nekakšne bombe, atomske bombe. Kje je smisel resnično ne vem. Obtoževati muslimane, ki se v Palestini branijo, da so teroristi pa je zelo narobe. Narobe s kakršnekoli moralne perspektive.
G. Ocvirk omenja tudi besedilo bivšega predsednika Sabora islamske skupnosti v Sloveniji g. Nuhanovića, ki naj bi govoril proti Muftiju. A g. Nuhanović le daje svoj osebni komentar in navaja določene napake vseh ne samo Muftija. Napake pa delajo vsi, tudi Mufti, muslimani pa neverjamejo v nezmotljivost svojih voditeljev, za razliko od nekaterih.
A bolj kar preseneča je ponovno marginaliziranje muslimanov… »mala emigrantska skupnost«. Zdaj vidimo, da skuša g. Ocvirk ponovno vreči v ospredje svoje stare ideje in prikazati, da je g. Đogić le majhna napaka v »emigrantski skupnosti«, ki je preveč ambiciozen in je skušal iz te male skupnosti narediti nekaj več. Zato jemlje g. Ocvirk skrite adute. Dva predstavnika islamske skupnosti, en domači, drugi iz Bosne, ki ne marata šeri'at in Kur'an, za razliko Đogića in ob kavici skupaj iščejo novega muftija, ki bo po merilih g. Ocvirka vodil novo skupnost. Kogarkoli so izbrali mora biti zelo »dober musliman«. Bog pomagaj muslimanom, če dobijo takšnega Muftija, ker bodo IKC zgradili na veselo nikoli. In če bodo dobili dovoljenje go bodo morali zgraditi po zgledu BTC-ja in tako nebo motil g. Ocvirka in druge v Sloveniji, ki niso islamofobi, samo ne marajo muslimanov. Zato nam g. Ocvirk navaja primer Francije, kjer vlada ni iskala predstavnike muslimanov, ampak lutke, ki so sprejele popolnoma proti-muslimanski zakon o prepovedi nošenj rut v šoli, zakon zrel za nacistične učbenike. Zato g. Ocvirku in nekaterim omejenim in lenim predstavnikom islamske skupnosti, škodi človek, ki javnosti kaže kdo so muslimani in zakaj so takšni kot so. Tega pa si g. Ocvirk ne želi. Omejeni in leni predstavniki skupnosti pa si želijo mirne čase, da sedijo v svojih stanovanjih, imajo dobre plače in se delajo kot, da živijo v neki vasici v Bosni. Muslimani Slovenije so državljani Slovenije, ki so krvavo z žulji svojih staršev zaslužili to državljanstvo in svoje pravice v svoji državi. To ni stvar, ki jo muslimani prosijo, to je stvar, ki jim pripada. Morda so nekateri pozabili jezik svojih staršev, vendar v to dvomim, ker jih osebno še nisem spoznal. A to niti ni pomembno, jezik ni pomemben, je samo sredstvo komuniciranja, kar je pomembno je, da so ohranili svojo vero. Morda jo ne poznajo dovolj dobro, vendar se je z dosedanjim delom zavednih muslimanov tudi to močno spremenilo.
Ne glede na vsa pisanja g. Ocvirka proti muslimanom, muslimani ostajajo dvignjene glave, ker ne pljuvajo po drugih, da dokažejo svojo kvazi veličino. Osebno svetujem uredništvu Dnevnika, da usmeri omenjeno kolumno g. Ocvirka, ker močno škoduje ugledu časopisa doma in tudi v tujini, kjer se jemljejo takšne geste kot zelo islamofobične. O tem za kaj se bori g. Đogić pa g. Ocvirku nebo nikoli jasno, ker ni kapacitet, ki bi razumel kaj so dobri in kaj slabi voditelji. Zelo dobro bi bilo, da preden ponovno začne pisati o islamu, da osebno sam prebere kakšno originalno islamsko delo in šele nato govori o islamu. Tako ne bo pisal zelo smešne stavke, da kdorkoli zavrača tradicionalne avtoritete, kajti vse avtoritete ehli-sunnet vel džema'at delujejo v okvirjih Kur'ana in Sunneta, kar ni zlo kot skuša to prikazati g. Ocvirk. V nekaterih pogledih se močno razlikuje od krščanske in liberalne misli. Vendar se v marsičem razlikuje tudi liberalna in krščanska misel. Mar ni ravno to cilj razumevanja drugačnosti, dovoliti kristjanom, da so kristjani in muslimanom, da so muslimani? Muslimani nikogar niso silili in ne bodo silili v islam. Islam pride ali ne sam od sebe kot občutek polnosti v srce. Če ne verjamete meni vprašajte tiste Slovence in Slovenske, ki so sprejeli islam in boste razumeli zakaj milijarda in pol ljudi tega sveta svoj obraz ob molitvi usmerja naproti Mekke.
